Pozojeva grajska pot
| Regija | Savinjska |
| Izhodišče | parkirišče pri Vili Bianci |
| Trajanje poti | 4 h |
| Najprimernejši čas za obisk | vsi letni časi |
| Primerno za | nosilke , od 3 - 6 let , 6+ let |
| Zahtevnost | srednje težka pot |
Opis poti
Na sklenjeni poti si ogledamo in spoznamo pet znamenitosti (Velenjski grad in gradovi Šalek, Ekenštajn in Turn ter območje potopljenih Škal – nekdaj središče Šaleške doline). Pot lahko v celoti prehodimo in v pretežnem delu prekolesarimo. Na poti lahko tudi zbiramo žige v knjižico, ki jo dobite v Vili Bianci. Izlet vam bo vzel več kot 4 ure, zato se naj dobro pripravite.
Gradovi so različno ohranjeni. Velenjski je v celoti obnovljen in je v njem tudi muzej. Mi smo zelo uživali v raziskovanju. Grad Turn čaka na svojo obnovo, Šaleški grad pa je urejena ruševina, medtem ko ruševine gradu Ekenštajn niso zavarovane in propadajo.
Pripeljemo se v Velenje in na krožišču zavijemo na izvoz Staro Velenje ter parkiramo pri vili Bianci. Po poti za vilo se po 242 stopnicah povzpnemo na Velenjski grad. Ta se je s postopnimi dozidavami razvijal preko 700 let, da je dosegel tako obliko kot jo ima danes. Grad je močno utrjen in ga niso mogli zavzeti niti Turki. Ima 24 sob, viteško dvorano, malo in veliko jedilnico ter knjižnico, prvotne opreme pa na gradu skoraj ni.
Od gradu Velenje pa do Šaleka boste peš potrebovali nekje 50 minut. Pa še nekaj številk: zopet vas bodo pričakale stopnice, tokrat le 157. Ta grad naj bi imel 36 sob, spremlja pa ga žalosten konec, saj naj bi pogorel, ko je med zabavo v streho udarila strela.
S Šaleka se odpravimo na Ekenštajn po ozki gozdni poti, čeprav naj bi oba gradova povezoval podzemni rov. Na informativni tabli si lahko preberemo vse o njegovi zgodovini, danes pa so tam le še ruševine.
Od tu do Turna je zopet 50 min hoje. Turn stoji na živi skali pod vzožjem hriba Lubela. Čez jarek vodi h gradu most na treh zidanih polkrožnih obokih.
Sedaj pot nadaljujemo proti Starim Škalam. Zaradi kopanja premoga lignit, se je površje ponekod ugreznilo za več kot 70 metrov in tako je nastalo Velenjsko jezero.
Od tu se usmerimo nazaj proti vili Bianci in naš izlet se ob sklenitvi kroga zaključi.
Zanimivosti
Grád (latinsko castellum) je vrsta utrjene zgradbe zgrajene v Evropi in na Bližnjem vzhodu v srednjem veku. Strokovnjaki razpravljajo obsegu besede grad, vendar običajno menijo, da je zasebno utrjeno prebivališče gospodarja ali plemenitaša. Razlikuje se od palače, ki ni utrjena; trdnjave, ki ni bila vedno namenjena za prebivanje plemstva; in utrjene naselbine, ki je bila javna obramba - čeprav obstaja veliko podobnosti med temi vrstami gradnje. Uporaba izraza se je spreminjala skozi čas in je bila uporabljena za konstrukcije najrazličnejših gradišč in hiš. V približno 900 letih, ko so bili gradovi zgrajeni, obstaja mnogo oblik, z več različnimi funkcijami, čeprav so nekateri elementi, kot so obzidje in strelnice, običajni.
Zemljevid
Gostinski lokal v bližini
Ribiški dom
pri Šeleških jezerih nas je presenetil z gostoljubnostjo. Odlična kavica ter vroča čokolada sta vsekakor prijala na izletu, zato se sem vsekakor še vrnemo. Ob domu je tudi manjše otroško igrišče v senci.
Cesta na Jezero 7b,
3320 Velenje
Mila in Staš priporočata
Jezerski pozoj je mitološko bitje. To pomeni, da sicer ni zares živel, vendar so bili ljudje nekoč prepričani, da je. Na robu Šaleške doline so našli kose premoga, ki so pogledali na dan. Premogu so nekdaj rekli zmajska kri in kjer je zmajska kri, je moral biti tudi zmaj. Verjeli so, da se pozoj izvali iz rdečega jajca, ki ga znese sedemletni petelin. Da se tako jajce kar samo pogrezne v podzemno jezero sredi gore, kjer Pozoj zraste, v silni nevihti prekljuva gorsko steno in pride na plan.
Nekoč naj bi na Velenjskem gradu živela Kunigunda. Po pripovedovanju nekaterih grofična, po mnenju drugih pa spletična je bila samska lepotica dolgih črnih las in dobrega srca. Ker naj bi znala čarati, so jo imeli za čarovnico. Ob sušah je lahko priklicala dež, ob močah sonce, ublažila je zmrzal. V muzeju na gradu hranijo pečnico – velik del peči v obliki hrastovega debla, verjetno iz 19. stoletja, okrašeno z vejicami in kačami. Na njej sta zapisani ime Kunigunda in letnica 1469. Kunigundo so vrgli v vodnjak na grajskem dvorišču; ko so ga pred leti čistili, so našli v njem »stekleno kroglo«, ki naj bi bila Kunigundina. Pravijo, da na gradu straši Kunigundin duh in morda je prav on grajskega oskrbnika od zadaj prijel za ramo, ko je zvečer zapuščal grad. Oskrbnik se je ozrl, a ni videl nikogar … V nekdanjem stražarskem stolpu so v kamnitem zidu našli približno meter dolg šop prepletenih črnih las. Bili naj bi Kunigundini. Kunigunda naj bi bila pokopana na starem šmarškem pokopališču.[1]
Po drugi različici je bila Kunigunda lepa hči mogočnega graščaka. Snubci so prihajali iz vse dežele Kranjske, pa tudi z Laškega in Švabskega je zaneslo koga. Plemeniti mladeniči je niso prepričali, rajši je še naprej ždela je v svoji sobi in se pogovarjala z dojiljo. Nekega dne pa se je le zgodilo usodno srečanje; ko je z očetom graščakom v kočiji potovala proti letni rezidenci, se je zazrla v mladega fanta, ki je peljal gosi na semenj. Uročile so jo njegove lepe oči, ko sta se spogledala, pa je pretreslo tudi njega. Vnovič sta se uzrla v cerkvi na božično noč, ko je on prepeval v cerkvenem zboru. Dojilja jo je svarila pred strogim očetom, a je nato le popustila želji varovanke in dovolila srečanje v grajskem parku, kjer sta si obljubila večno zvestobo. Usodno ljubezen je uničil pijani grajski vrtnar, ko je skrivnost izblebetal staremu pisarju, ta zlobnež pa je svežo novico takoj nesel na uho strogemu graščaku. Oče ni prenesel pomisli na to, da se je hči zaljubila v gosjega pastirja, in je njeno roko takoj ponudil starejšemu, premožnemu prijatelju s sosednje graščine. Kunigunda se ni hotela ukloniti očetovi volji, zato je ukazal, naj jo zazidajo v temno sobo brez oken in vrat na severni strani Velenjskega gradu, sam pa je legel v posteljo in čez slab mesec izpustil svojo dušo. Še nedolgo tega so stari Velenjčani uporabljali frazo, da ‘je kdo v temi, kot je bila grajska Kunigunda.’ Tudi večeri so včasih na gradu prav nemirni in tu in tam se pri kapelici pod Kožljem prikaže bela, neustavljivo lepa gospa.
