Škocjanske jame

Opis poti

Obisk Škocjanskih jam je nekaj, kar bi priporočali prav vsakemu, ki nas vpraša kam se odpraviti na Krasu. Sistem jam v kombinaciji z neukročeno reko Reko in romantično razsvetljavo kapnikov vas definitivno ne bo pustil ravnodušnih. Organizirani ogledi so ob določenih urah in super je, če prej pokličete in se pozanimate o zasedenosti.

Ogled se prične na sprejemnem centru od koder se boste v spremstvu vodnikov peš podali proti udornici Globočak, kjer se nahaja vhod v Škocjanske jame. Skozi umetni tunel boste najprej stopili v Tiho jamo – suhi fosilni rov, ki je bogat s številnimi raznovrstnimi kapniškimi tvorbami. Sprehodili se boste skozi največjo dvorano Tihe jame z imenom Velika dvorana, kjer boste občudovali Orjaka, ki je eden največjih kapnikov v jamskem sistemu.

Pot se iz Tihe jame nadaljuje v Šumečo jamo, kjer vas bo pozdravila reka Reka in se podali skozi enega največjih podzemnih kanjonov v Evropi. Enormne dimenzije kanjona, bučanje Reke in prečkanje znamenitega Cerkvenikovega mostu nad rečno strugo so faktorji, ki vas bodo pustili odprtih ust.
Park Škocjanske jame leži na skrajnem jugozahodnem delu matičnega krasa, blizu Divače. Škocjanske jame so zaradi izjemnega podzemnega kanjona, temeljnih raziskav kraških pojavov, bogate arheološke dediščine in velike biotske raznovrstnosti od leta 1986 vpisane na UNESCOv seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Leta 1999 so bile vpisane na seznam Ramsarske konvencije mednarodno pomembnih mokrišč kot podzemno mokrišče, celotno območje parka pa je bilo leta 2004 sprejeto v Unescov program MAB-človek in biosfera kot Biosferno območje Kras.

Splet škocjanskih jam je sestavljen je sestavljen iz številnih jam in rovov, udornic, naravnih mostov in ponorov. Ustvarila ga je Reka, ki po petdeset kilometrov dolgem površinskem toku prav tu izgine v kraško podzemlje in se zopet pojavi na površju v izvirih ob Tržaškem zalivu. Bogato naravno dediščino sestavljajo tudi nekatere redke podzemne živalske vrste, predvsem pa pestri suhi kraški travniki na površju.
Kulturna dediščina se med drugim izraža v značilni kmečki arhitekturi skrajnega vzhodnega dela Krasa, pri kateri izstopajo kamnita streha Betančeve domačije, spahnjenca V'nckove domačije in s slamo kriti J'kopinov skedenj. Učna pot Škocjan in muzejske zbirke pa še dodatno dopolnjujejo bogato ponudbo parka.

Del Škocjanskih jam, po katerem teče Reka - Šumeča jama je pravzaprav okoli 3,5 kilometra dolga, 10 do 60 metrov široka in prek 100 metrov visoka podzemna soteska. Vsi jamski rovi so dolgi približno 6 kilometrov, navpična razlika med najvišjim vhodom (Okroglica) in najnižjim človeku dostopnim mestom v jami – odtočnim sifonom – pa je 205 metrov. Na nekaj mestih se soteska razširi v podzemeljske dvorane. Največja med njimi, Martelova dvorana, je 308 m dolga, povprečno 89 m široka (največ 123 m) in povprečno 106 m visoka, z najvišjo točko stropa 146 m nad strugo Reke (Drole 1997). Ploščina največjega prečnega preseka v tej dvorani je 12000 m2, prostornina dvorane pa 2,2 milijona m3.
Škocjanske jame so še vedno edini naravni spomenik v Sloveniji in na klasičnem Krasu, samostojno vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Sam vpis 28. 11. 1986 je pomemben z več vidikov. Najpomembnejša sta, da so Škocjanske jame dejansko postale vrednota, ki jo priznava ves svet, pri čemer se je država obvezala storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zaščiti. Škocjanske jame so tako postale naravni pojav izjemne svetovne vrednosti, postavljen ob bok Grand Canyonu, Velikemu koralnemu grebenu, Galapagosu, Mount Everestu, itn.