Sveta Ana nad Ribnico
| Regija | Jugovzhodna Slovenija |
| Izhodišče | železniška postaja ali višje na cesti ob kmetiji Seljan |
| Dolžina poti | 3.3 km v eno smer( od kmetije) |
| Trajanje poti | 40 min |
| Nadmorska višina izhodišče | 433 m |
| Nadmorska višina cilj | 649 m |
| Najprimernejši čas za obisk | vsi letni časi |
| Primerno za | nosilke , od 3 - 6 let , 6+ let |
| Zahtevnost | lahka pot |
Opis poti
Ob prihodu v Ribnico nas budno spremlja cerkvica Sv. Ane iz slemena Male gore na nadmorski višini 920m. Večkrat smo se že peljali mimo in odlašali z vzponom, ko pa smo se odločili, da izlet združimo z vlakom, pa ni bilo več ovir. Če pridete z vlakom, potem na označenem delu prečkate progo in nadaljujete proti koncu industrijske cone. Če ste z avtom pa lahko tukaj na primernem mestu tudi parkirate. Ožja makadamska pot nas že po nekaj korakih usmeri levo v gozd. Če so otroci manjši in želite skrajšati čas hoje, pa se lahko zapeljete do kmetije Seljan in izlet nadaljujete od tam (glej gpx).
Pot od vznožja vam bo vzela slabi dve uri, od kmetije pa nekje 40 min. Po poti nas spremljajo informativne table učne poti, ki popestrijo vzpon. Po pričevanju Jerneja Pečnika, naj bi se na tem območju nahajalo prazgodovinsko gradišče. V času turških upadov je bilo tu kresišče - del "ognjenega telefona", ki je potekal od Vinice v Beli krajini do Ljubljane in je obveščal o turških napadih. Cerkev prvič omenja urbar iz leta 1576, kot podružnico farne cerkve. Valavasor v cerkvi omenja tri oltarje: sv. Ane, sv. Uršule in sv. Neže. Nad vhodom je letnica 1864.
V zavetju pod cerkvijo, kjer je v 19. stoletju stala samotna kmetija, je danes prijetna planinska koča. Leta 1992 jo je zgradilo Planinsko društvo Ribnica, odprta pa je ob sobotah, nedeljah in na večino praznikov. Koča spada med točke Razširjene slovenske planinske poti, zato jo radi obiskujejo tudi planinci iz bolj oddaljenih krajev.
Zanimivosti
Občina Ribnica, kjer danes prebiva približno 10 000 prebivalcev, je po svetu znana predvsem zaradi večstoletne tradicije izdelovanja suhorobarskih in lončarskih izdelkov. Mojstrovine rokodelstva v Ribnici segajo v 15. stoletje, ko so številne slabe letine, nenehni pritiski Turkov, kmečki upori ipd. prisilili takratnega avstrijskega cesarja Friderika III. v odločbo za izdajo t. i. krošnjarskega patenta.
Ta pomemben privilegij je omogočal prebivalcem ribniško-kočevskega območja pravico do prostega trgovanja z domačimi izdelki brez plačila davkov. Tako so se leseni izdelki, ki so jih prebivalci ribniške pokrajine izdelovali doma, začeli prodajati po različnih koncih cesarstva. Še danes jih poznamo pod nazivom »suha roba«.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihGostinski lokal v bližini
Gostilna in picerija Harlekin
Zelo znana gostilna, kjer se morate ustaviti, če ste v teh koncih. Domača kulisa in sezonsko izbrane jedi vas bosta prav gotovo navdušili. Mi smo uživali v prijaznosti natakarjev in v sestavinah lokalnega porekla. Definitivno priporočamo!
Gorenjska cesta 21
1310 Ribnica
01 836 15 32
Mila in Staš priporočata
Legenda o tem, kako je Ribnica dobila svoje ime
Sedanja Ribniška dolina je bila nekoč ogromno jezero. V njem je bilo veliko rib – velikih in majhnih. Med njimi je živela tudi zlata ribica. Bila je krasotica. V Veliki gori pa je takrat živel velikan.
Podnevi je spal, ponoči pa je hodil lovit ribe na jezero. Zlata ribica mu je pri lovu pomagala, s tem da je svetila. Ker v Suhi krajini ni bilo vode, so hodili k jezeru ponjo. Nekoč, ko so prišli zajemat, so z njo zajeli tudi zlato ribico. Vrgli so jo med kamenje, kjer je okamnela. Velikan se je zbudil iz spanja in je šel kot ponavadi lovit. Zlata ribica mu ni prišla svetit. Iskal jo je, a je ni našel. Tedaj se je strašno razjezil, lomil je stene in jih metal v jezero. Vse je izruval, kar mu je prišlo pod roke: drevesa in grmovje. V jezeru so nastale velike rupe, kamor je odtekla voda.
Jezero je tako izginilo, na dnu pa je ostalo mnogo rib. Iz vseh krajev so ljudje hodili ponje z vozovi, zato je ta kraj dobil ime – RIBNICA. V spomin na ta dogodek ima Ribnica še danes v svojem grbu ribo.
