Cerkev Sv. Miklavža v Mačah
Regija | Gorenjska |
Izhodišče | Mače, ob makedamski cesti |
Nadmorska višina cilj | 651 m |
Najprimernejši čas za obisk | vsi letni časi |
Primerno za | nosilke , od 1 - 3 let , od 3 - 6 let , 6+ let |
Zahtevnost | srednje zahtevna pot |
Opis poti
Z avtoceste Ljubljana - Jesenice se usmerimo na izvoz Kranj - vzhod, nato pa z vožnjo nadaljujemo v smeri Jezerskega. Ko prispemo v Preddvor, z vožnjo nadaljujemo proti Bašlju. V Bašlju zavijemo desno v smeri proti Mačami. Avto lahko pustimo na začetku makedamske poti in se nato peš odpravimo proti Mačam. Pri tabli Bašelj zavijemo levo v hrib proti vikendom. Cesta vodi tik ob ograji. Držimo se desno, nato pa zavije ob gozdnem travniku naravnost navzgor v hrib proti cerkvi Sv. Miklavža. Ko stopimo v gozd se steza razširi v kolovoz, mi pa po njem nadaljujemo le nekaj 10 korakov, nato pa nadaljujemo desno na dobro uhojeno stezo.
Nekoliko naprej dosežemo naslednji kolovoz, katerega pa prehodimo poševno proti levi. Od kolovoza naprej se vzpenjamo po zmerno strmi poti, ki nas hitro popelje iz gozda na večji travnik pod cerkvijo Sv. Miklavža. Od tod sledi le še kratek vzpon in že smo pri cerkvici, od katere se nam odpre lep razgled na gorenjska naselja, Polhograjsko in Škofjeloško hribovje ter ob lepi vidljivosti tudi na Triglav.
Zanimivosti
Ko boste pri cerkvi Sv. Miklavža se ozrite desno navgor proti Sv. Jakobu in opazili boste zanimivo zaplato gozda. Legendo, kako je ta nenavadna flika gozda prišla prav sem gor pa vam zaupata Juna in Vita.
Zemljevid
Pelji me na izhodišče izleta
Prikaži pot v Google zemljevidihGostinski lokal v bližini
Gostilna Pri Bizjak
Ob vznožju mogočnega Storžiča, stran od mestnega vrveža, sredi majhne vasice Zgornja Bela, stoji gostilna Pr´ Bizjak, gostilna z več kot dvestoletno tradicijo. Res odlična gostilna, z dušo.
Zgornja Bela 20,
4205 Preddvor
04 - 255 56 00, 031 640 930
Vita, Olja in Juna priporočajo
LEGENDA O HUDIČKOVEM BORŠTU
V Potočah pri Preddvoru sta živela dva brata, ki sta se venomer kregala, čigav je gozd, ki je bil pod današnjo Zaplato. Kregala sta se in se tožila tudi na sodišču. Starejši brat se je nekega dne zelo razjezil in rekel: “Če gozd ne bo moj, naj ga vzame kar hudič.” Tisto noč se je razbesnela nevihta z bliskom in gromom. Nevihta je bila tako huda, da so se podirala drevesa in odkrivale slamnate strehe. V tej nevihti je prišel hudič in vzel na ramena gmajno. Ko se je nevihta proti jutru polegla in je cerkovnik v “turnu” pozvonil, se je hudič prestrašil in spustil gozd iz rok prav na sredo Zaplate, kjer je še danes. Zjutraj se je mlajši brat odpravil pogledat, kaj je z gozdom in je opazil, da ga ni več. To novico je povedal starejšemu. Ta se je hotel še naprej prepirati, ker ni verjel svojemu bratu, vendar se je kmalu sam prepričal, da brat govori resnico. Na mestu, kjer je bil prej gozd, je stala pusta jasa. Dolgo časa se temu gozdu ni nihče upal približati, vendar so sčasoma lovci ugotovili, da je to tisti gozd, ki je bil včasih pod Zaplato. Ta gozd pa je še danes nekaj posebnega, saj je v njem veliko starih in debelih dreves, veliko rož, skratka, takega gozda v naši bližini ni. Po tem gozdu, ki je kakor zaplata, je gora tudi dobila ime Zaplata.
Poslušajte legendo o Hudičkovem borštu