Cerkev Sv. Miklavža v Mačah

 LEGENDA O HUDIČKOVEM BORŠTU

V Potočah pri Preddvoru sta živela dva brata, ki sta se venomer kregala, čigav je gozd, ki je bil pod današnjo Zaplato. Kregala sta se in se tožila tudi na sodišču. Starejši brat se je nekega dne zelo razjezil in rekel: “Če gozd ne bo moj, naj ga vzame kar hudič.” Tisto noč se je razbesnela nevihta z bliskom in gromom. Nevihta je bila tako huda, da so se podirala drevesa in odkrivale slamnate strehe. V tej nevihti je prišel hudič in vzel na ramena gmajno. Ko se je nevihta proti jutru polegla in je cerkovnik v “turnu” pozvonil, se je hudič prestrašil in spustil gozd iz rok prav na sredo Zaplate, kjer je še danes. Zjutraj se je mlajši brat odpravil pogledat, kaj je z gozdom in je opazil, da ga ni več. To novico je povedal starejšemu. Ta se je hotel še naprej prepirati, ker ni verjel svojemu bratu, vendar se je kmalu sam prepričal, da brat govori resnico. Na mestu, kjer je bil prej gozd, je stala pusta jasa. Dolgo časa se temu gozdu ni nihče upal približati, vendar so sčasoma lovci ugotovili, da je to tisti gozd, ki je bil včasih pod Zaplato. Ta gozd pa je še danes nekaj posebnega, saj je v njem veliko starih in debelih dreves, veliko rož, skratka, takega gozda v naši bližini ni. Po tem gozdu, ki je kakor zaplata, je gora tudi dobila ime Zaplata.