Brestaniška kolesarska pot

Zanimivosti

Gradovi v bližini

V sotočju Brestanice in Save pod grajskim gričem stoji grad Turn, mogočna trinadstropna stolpasta stavba, v kateri je še razvidna romanska zidava.
Grad so pozidali in upravljali vitezi Brestaniški. Prvič je omenjen leta 1346, ko ga je od salzburškega nadškofa dobil v fevd Viljem Brestaniški. Lastniki gradu so se skozi stoletja menjavali, spreminjala pa se je tudi njegova podoba. Leta 1855 so podrli obzidje ter stavbo predelali. V pritličnem delu stolpaste stavbe je razvidno še romansko zidovje iz obdelanih lomljencev, ki postavlja pozidavo visoke utrjene hiše vsaj v prvo polovico 13. stoletja. Na prvotno poslopje so kasneje prizidali vhodni stolpič ter za nadstropje nižje trakte, ki obdajajo arkadirano dvorišče. V zanemarjenem gradu so po drugi svetovni vojni uredili stanovanja in še danes grad nudi zavetišče nekaj stanovalcem. Njen nastanek ni raziskan, a so bili njeni prvotni lastniki nedvomno grofje Brestaniški. Današnja podoba poslopja je iz 17. stoletja, ko se je njen stavbni razvoj zaključil.

S šestdeset metrov visokega skalnega pomola nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save okoliški prostor že stoletja nadzoruje grad Rajhenburg. Grajsko stavbo je dal med letoma 1131 in 1147 pozidati mogočni lastnik posesti, salzburški nadškof Konrad, o čemer priča najstarejši, romanski del objekta. Stavbo in pripadajoče posestvo so stoletja upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. To je bila vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla viteški naziv. Po izumrtju so njihovi nasledniki stavbi dodajali sodobnejše elemente in ji postopoma dali podobo, kakršno občudujemo danes. Leta 1881 so Rajhenburg kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan, ki je deloval do okupacije aprila 1941, ko je nemška okupacijska oblast v gradu in pripadajočih gospodarskih poslopjih vzpostavila taborišče za izgon Slovencev. Leta 1947 je bil red trapistov razpuščen, grad pa nacionaliziran. Leto kasneje, je bil junija odprt Kazensko poboljševalni dom za ženske in pozneje še druge kazenske ustanove. Od leta 1968, ko je bila v njem odprta razstava o slovenskih izgnancih, pa je namenjen predvsem muzejski in prireditveni dejavnosti.